Mestni kino Metropol v mesecu novembru praznuje 10 let od novega zagona celjskega mestnega kina, ko je odgovornost za njegovo vodenje prevzelo društvo Filter, še pomembneje pa je, da ob istem času beležimo tudi prvo obletnico digitalizacije in prenovo projekcijske sobe, s katero je naš kino s samozavestnimi koraki vstopil v digitalno dobo 21. stoletja. Oba sta pomembna dogodka v celotni 78 letni zgodovini te kulturne ustanove in v celoti povzemata trende, s katerimi se sooča večina mestnih kinematografov po Evropi: ohranjanje programske integritete v razmerju do komercialnih multipleksov, povezovanje v mreže na državnem in evropskem nivoju, ohranjanje stika s tehnološkimi trendi in vsekakor tudi z vse bolj zahtevnimi gledalci. S ponosom lahko rečemo, da je ob koncu leta 2014 Mestni kino Metropol organizacijsko in tehnološko povsem na nivoju najbolj naprednih dvoran na stari celini ter da ne caplja za konkurenco, temveč je med tistimi predstavniki svoje panoge, ki marsikdaj predstavljajo razvojni vzgled mnogim sledilcem, ki s pogledi od daleč želijo stopiti na to raven.
Film je kot umetnost morda res zvrst, ki biva izven realnosti, v simbolnem in imaginarnem registru – z drugimi besedami, v človeškem umu –, a njegov odnos s fizičnim prostorom je ravno tako pomemben kot tisti med kinom in njegovimi gledalci. Film namreč produkcijsko in tematsko v večini primerov preprosto mora biti zasidran v geografskem prostoru: že ko vklopiš kamero na ulici, si v isti sekundi svojo zgodbo umestil v kraj, v katerem se nahajaš. Na ta način je, zgodovinsko gledano, film eden najvplivnejših vmesnikov med ljudmi in njihovo zemljo. Za dokaz poglejmo v same začetke slovenskega filma: prvi film, posnet na območju Slovenije, sicer izgubljeni Razgled Ljubljane (1898), bi se danes, če bi se ohranil, gledal kot razglednica iz preteklosti, kot spomin na neko mesto, kakršno je bilo ob koncu 19. stoletja. Karol Grossmann, prvi slovenski filmski pionir, je v takrat še neobstoječi slovenski kinematografiji iz Ljutomera naredil kraj izvora celotnega slovenskega filma in ponudil etnografski pogled v vzdušje nekega nedeljskega dopoldneva v Odhodu z maše v Ljutomeru (1905)in na Sejmu v Ljutomeru (1905). Nadalje sta oba prva slovenska celovečerca V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932) v času centralističnih teženj iz Beograda slovenske gore ustoličila kot simbolno jedro imaginarija slovenskega kulture. Da ne omenjamo niti prelomnega filma, ki že v svojem naslovu razglaša pomembnost odnosa med filmom, njegovimi gledalci oz. prebivalci ter njihovo zemljo: prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji (1948). In seveda, na koncu ne pozabimo, da je tudi prvi slovenski film po osamosvojitvi, Anžlovarjeva Babica gre na jug (1991), s potjo od Ljubljane do Portoroža orisal neko pot od prestolnice do province v novo nastali državi, ki je od takrat naprej postala stalnica ogromnega števila slovenskih filmov, od Lapajnetove Ljubljane (2002) do Gazvodovega Izleta (2011).
Ta zgodovinski kontekst omenjam zato, ker oba filma, ki ju je programski šef celjskega kina izbral v slavnostni program v mesecu novembru, ne bi mogla bolje odražati trenutka in načina, na katera se film kaže kot refleksija prostora v tem trenutku zgodovine slovenskega filma. Karpopotnik je delo Matjaža Ivanišina, predstavnika mlajše generacije slovenskih režiserjev, a je v njem v ospredju poklon Karpu Godini kot neke vrste duhovnemu očetu neodvisnega, neomajnega in brezmejnega duha v poznosocialističnem slovenskem filmu. Godina je leta 1970 potoval po Vojvodini in snemal film ceste z naslovom Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen zgolj v fragmentih. Karpopotnik ponuja etnografski pogled na neke nekdanje filmske subjekte, ki na včasih komičen, včasih tragičen način pokaže povezavo med realnostjo in liki na filmskem platnu, ter razgali vso bridkost, s katero se potencialno fiktivni liki soočajo v realnem življenju. Godina je svoj čas na svojstven način odražal kritična obzorja bivše jugoslovanske države, danes, dobrih 40 let kasneje, pa je mlajša generacija potisnjena v še bolj radikalno širjenje obzorij. Drevo, filmski prvenec Sonje Prosenc, predstavnice druge generacije slovenskih poosamosvojitvenih režiserjev, ima prav zaradi tega več skupnega s Karpopotnikom, kot se kaže na prvi pogled. Oba filma sta namreč izvrsten odraz tega, kako se odnos med ljudmi, zemljo in filmom v slovenski kinematografiji spreminja skozi čas. Če so obzorja Karpopotnika umeščena v kritični duh bivše jugoslovanske skupnosti, je Prosenčeva z Drevesom nadaljevala po poti, ki jo mora hoditi mlajša generacija režiserjev. Namreč, da mora film, če želi biti uspešen v tem vse manjšem slovenskem teritoriju, posegati po mednarodnih ambicijah, v katerih je pojem jezika in nacionalnega teritorija zrelativiziran zaradi tega, da se lahko z njim poleg slovenskega gledalca identificira tudi občinstvo drugod po Evropi in svetu. Drevo je film, ki je bil posnet v Sloveniji, a bi lahko bil tudi marsikje drugje: v Romuniji, Albaniji, Franciji, ali kjerkoli na Bližnjem vzhodu. Njegova tema preči trenutni zgodovinski trenutek v univerzalno zgodbo, ki obenem je in ni odraz slovenskega ali v Sloveniji živečega človeka: to je preprosto zgodba, ki jo začutiš, ne glede na tvoj spol, vero, družbeni razred ali nacionalnost. Na sredi tega se znajde drevo kot ključna metafora vmesnika, ki je lahko bodisi življenjsko pomembna vez med ljudmi in njihovo zemljo, a je obenem, kot v tem filmu, lahko tudi vir velike nesreče.
Oba filma pokažeta, da so daleč časi, ko je slovenski film neposredno odražal vez (in ponos) med slovenskim filmom, njegovim teritorijem in njegovimi gledalci, kot sta to denimo počela filma Triglavske strmine ali Na svoji zemlji. Po osamosvojitvi, še bolj pa po prelomu stoletja, je dokončno nastopil čas, ko smo se skupaj s filmskimi avtorji začeli ozirati v svet. Karpopotnik in Drevo sta izvrstni alegoriji teh spremenjenih obzorij in ker si bomo oba filma ta mesec ogledali v kinu, naj ta priložnost služi kot motiv za razmislek o nekem drugem odnosu. Namreč, tudi kino dvorana kot prostor prikazovanja filma je pomembno postavljen v odnoss svojimi obiskovalci in predvsem – njihovim mestom. Vsi vemo, da v Celju obstaja ogromno rezerv, kar zadeva razvoj mestnega jedra in privabljanja obiskovalcev v njegov objem. Mestni kino Metropol je ena izmed institucij v tem okolju, ki mu obogatitev kulturne ponudbe v središču mesta (in hkratno zavedanje oblasti o pomembnosti te ponudbe) predstavlja osrednji interes. Zato naj ob tej obletnici filma Karpopotnik in Drevo predstavljata tudi priložnost za razmislek o tem, kje na liniji kino-ljudje-mesto še obstaja prostor za napredek in nadaljnji razvoj. Pa ne toliko v smislu očitka: obletnice v tako vitalnih ustanovah, kot je celjski mestni kino, so polne pogledov v prihodnost, ta pa bo med načrtov polno ekipo ponudila dovolj priložnosti za napredek. Pomembno je le, da o priložnostih za nadaljnji razvoj razmišljamo že zdaj, če želimo, da se bodo kdaj tudi dejansko uresničile.
Matic Majcen
