Film Borgman je bil eden izmed najbolj v oči bijočih izdelkov na filmskem festivalu v Cannesu leta 2013. Ta mistična, temačna komična drama, ki v marsičem spominja na Hanekejev film Funny Games (1997), a obenem premore veliko več črnega humorja in nadrealističnega simbolizma, je imela čast biti prvi nizozemski film v tekmovalnem programu canskega festivala po kar 38 letih. Gre za tipičen film režiserja Alexa van Warmerdama, na Nizozemskem zelo poznanega gledališkega in galerijskega umetnika. Čeprav omenjeni cineast filme snema že vse od leta 1986, ko je posnel svoj prvenec Abel, pa so njegovi filmi v preostalem delu Evrope domala nepoznani. Borgman je zaradi velikega uspeha to vsaj nekoliko spremenil, a naj povem, da je ta film poln motivov, ki van Warmerdama okupirajo že vse tam od osemdesetih let dalje: tu so temačne zaplate gozda sredi prostranih nizozemskih ravnic, v katerih se skrivajo majhna jezerca, polna simbolike, v katerih se odvija vsa drama, ki jo ljudje tako skrivajo za zidovi velikih in lepih hiš. Liki v njegovih filmih v teh prostorih doživijo transcendenčni stik s smrtjo, kar je ključni motiv tudi v Borgmanu.
Dan po svetovni premieri filma v Cannesu se je ekipa z novinarji družila na sproščenih skupinskih intervjujih v enem izmed loungev ob glavni ulici Croisette. Zame osebno je bil to eden izmed tistih ponesrečenih intervjujev, ki se hočeš nočeš včasih zgodijo. Tokrat je šlo narobe to, da so bili organizatorji precej nespretni pri odmerjanju časa posameznim skupinam, tako da ko sem prišel v skupino z režiserjem Alexom van Warmerdamom, je bilo zanj na voljo samo kakšnih 8 minut. Tako kratkega intervjuja pač ne moreš objaviti, a vseeno je pogovor razkril marsikaj zanimivega o ozadju nastanka filma.
Najprej nekaj o obeh stranskih igralcih. Dobršna mera pozornosti je bila na igralki Hadewych Minis (v filmu igra ženo Marino). 37-letnica je na Nizozemskem poleg tega, da je znana igralka, ki je nastopila že v ogromno filmih, namreč tudi vse bolj poznana glasbenica. Prav lani je v času premiere Borgmana izdala svoj prvi istoimenski album, letos je v pripravi že drugi, pa tudi turneja je v polnem teku. In medtem ko je bil Jeroen Perceval, drugi stranski igralec v filmu, še preveč »utrujen« od zabav prejšnjega dne, je bil ključni igralec v filmu vendarle Jan Bijvoet, ki igra naslovni lik Borgmana. Bijvoet je Belgijec, zato je bil pravi naslov, da iz prve roke razloži razliko med tamkajšnjo in nizozemsko različico flamščine. »Jezik je isti, ampak naglas je drug. Približno tako je kot med britansko in ameriško angleščino. V filmu nisem imel težav z jezikom. Tisto, kar je bilo napisano v scenariju, sem pač izgovoril z drugačnim naglasom.« Ko boste videli film, vam bo jasno, da je bil Bijvoet idealna izbira za vlogo srhljivega negativca v filmu. Kako ga je Van Warmerdam sploh našel? »Alexa kot umetnika poznam že od mladosti, tudi njegove filme. Pred 5 leti sem ga imel priložnost spoznati, imela sva namreč nekaj skupnih prijateljev. Odkrila sva, da imava podoben pogled na umetnost. Povabil me je na kasting za Borgmana. Niti približno nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Takrat mi še ni dal v roke scenarija. Po mejlu mi je samo poslal prizor, ki sem se ga naučil na pamet in sem ga potem pred njim odigral. Čez dva tedna me je poklical znova. Hec je bil, ker sem potem vmes dobil discus hernijo. Ko me je vprašal, če bom lahko prišel, sem mu rekel, da bo tam, tudi če se bom moral zvleči na železniško postajo. No, na tistem sestanku mi je potem dokončno ponudil vlogo Borgmana.« Kdo je potemtakem sploh Borgman? Je to popolno utelešenje človeka, ki nima identitete? »Njegova identiteta je, da se je sposoben spreminjati kot nekakšen kameleon. Tudi to je lahko ena vrsta identitete.«
Ampak glavna oseba za pogovor o Borgmanu je vsekakor van Warmerdam. Zanimivo pri tem misterioznem filmu je to, da je režiser sprva želel razložiti vse stvari, ki v končni različici filma ostajajo podvržene domišljiji gledalca. Npr. kdo sploh je Borgman? Zakaj to počne? »To je bil v bistvu moj prvi film, v katerem sem veliko stvari izrezal iz scenarija. Prvotno je bil veliko daljši. To sem naredil zato, da sem ga naredil bolj sugestivnega. Izpustil sem veliko razlag. Pa ne mislite si, da so moji odgovori kaj boljši od vaših, ko gledate film.« Film ima kar nekaj vzporednic s Hanekejevim filmom Funny Games (1997), ki se vendarle gleda kot ostra kritika od družbe odtujenega premožnega družbenega razreda. V Borgmanu je bil motiv malce drugačen. »Kritika bogatih zame ni bistvo tega filma. To ni tisto, kar sem želel sporočiti. Sem zelo oportunističen, kadar pišem zgodbo. Preprosto rad snemam v velikih hišah. To mi daje veliko prostora za režijo. Samo zaradi tega je v ospredju bogata družina in ne obratno. Pisanje zgodbe primerjam s tem, ko vzameš kitaro v roke ter brenkaš in na ta način začneš iskati pesem. Potem jo spreminjaš, izpuščaš, dodajaš. Tako jaz začnem pisati zgodbo za film. Pri velikih hišah.« Van Warmerdam je nenavaden filmar, človek, ki se znajde v različnih umetniških zvrsteh. Kako je sploh prvič zašel v film? »Začel sem v gledališču in še vedno veliko delam tam. Enkrat smo delali gledališko igro, potem pa je prišel režiser in je hotel iz tega posneti film. Vedno sem si mislil, da ko snemaš film, moraš o tem veliko vedeti, o kameri, tehniki in podobno. On pa ni vedel ničesar. Imel je samo ideje. Potem sem si rekel, da bom tudi jaz začel to početi. Ko sem začel pisati scenarije, me je dokončno zagrabilo in sem ostal v tem.« A večina njegovih vplivov vseeno izhaja iz zelo zgodnjega otroštva. Najprej v smislu filmskih vplivov. »Moji vplivi izhajajo iz zelo zgodnje mladosti, ko sem prvič videl Laurela in Hardyja, Hitchcocka, Bunuela, Fellinija, Lawrencea Arabskega, ameriške filme 70-ih.« Še bolj pomembno za Borgmana pa je to, da so tudi vplivi v filmu plod spominov iz časa, ko je bil še deček. Kaj so torej vsa ta jezerca, v katerih ljudje v njegovih filmih večinoma umirajo? Zgolj preslikava nizozemske pokrajine ali vendarle nosijo simbolične ter biblične konotacije? »Oboje. Gozd je klasična referenca za veliko stvari. Za zlo, za umazano spolnost. Ko sem bil otrok, je bil med šolo in mojim domom gozd. Ne pravi gozd, ampak majhen gozdiček, v katerem so bila jezerca. Glas mi je vedno govoril – pazi se tega kraja! Ko si v gozdu, moraš vedno teči, kajti drugi fantje te lahko ujamejo in te privežejo za drevo. To so podobe, ki sem jih vedno uporabljal v svojih filmih.«
Oktobra bo vstop v kino Metropol torej še malce bolj temačen kot po navadi. Pa čeprav ta film prihaja iz srhljivejših kotičkov nizozemske domišljije, naj ne bo strahu. Smrt je le redko bolj zabavna kot v Borgmanu.
Matic Majcen
