Malodane grška tragedija, ki se začne z najtežjim kadrom – pogrebom otrok – in nadaljuje z najlažjim – delanjem otrok – je belgijski film o Geneviève Lhermitte (v filmu so jo preimenovali v Murielle), krasni mladenki, ki se zaljubi v krasnega mladeniča in potem gre samo še navzdol.
Ravno zaradi uvodnega kadra, da tudi tisti, ki leta 2007 niso spremljali primera (film je namreč posnet po resničnih dogodkih), morejo posvečati pozornost temačnosti zaprtih prostorov, podrobnostim, vedno bolj zapirajočim se stenam okoli Murielle, ne glede na to, kam se preselijo … Kamera se vedno tlači vmes, tudi med najintimnejše trenutke, stalno nad odločitvami preži arija in malo stvari je naglas izrečenih, prinesenih na pladnju. Zakaj, kako je lahko prišlo tako daleč, ne nazadnje tudi, zakaj se je sodstvo (česar se v filmu ne dotaknejo) nazadnje odločilo Murielle obravnavati kot storilko, niti malo kot žrtev. Najbolj očiten krivec, ki ga film ponuja, nekakšen zlodej ali, kot mu je rekla prava Geneviève, »Judež«, je mladeničev krušni oče, dobri doktor. Doktor naredi neprekinjeno verigo reči, da bi mladima omogočil lažje življenje: njemu, ki ni sposoben biti zdravnik, da službo; obema ponudi stanovanje, zastonj zdravstvene nasvete, pomaga pri otrocih, ki znajo biti naporni, piše recepte, rihta psihiatre… In kar je na začetku videti kot dobronamerna bližnjica, se vse bolj kaže kot oblika psihoze, ki par drago stane.
Obema je jasno, da so v tem zakonu trije, ampak človek, kot je Doktor, ki pomaga Maročanom, da pridejo na zeleno vejo (Bruselj je dejansko najpopularnejša destinacija legalnih prebežnikov iz Maroka), si okoli sebe ovija le ljudi, ki ne znajo reči ne. Čustveno izsiljevanje je njegovo najmočnejše orodje, na samem pa zna biti (do vseh ali le do žensk?) tudi zelo neposreden. In to vztrajno, dosledno, brez nekega cilja, brez neke nagrade ali zadoščenja. Muči, oziroma nastavlja pasti tako, da se duše okoli njega mučijo med sabo, dokler Murielle, na koncu že bolj ali manj zombi, ne kupi najdražjih tort in ne ukrade kuharskega noža iz marketa.
V resnici je bilo otrok pet, tu so le štirje. V resnici se tudi niso dali tako zlepa. Ali je bil film narejen tako, da se ljudje sprašujejo, kaj je sodnik razmišljal, ko ni sprejel zagovora obtoženke, da je grozodejstvo zakrivila iz obupa, ali pa je le dober film odlično odigran. Gledalec se mora sam odločiti o tej ubogi ženski, ki očitno še nikoli ni slišala za diafragmo, in moškem z najmanj hrbtenice, ki se, ko mu to prav pride (še najbolj pri sebi) izgovarja na kulturne razlike… In o dobrem Doktorju, ki bi lahko bil le osamljen star gospod, če ne bi bil tako prekleto sluzast. Klaus Kinski ga bi ne bolje odigral. Murielle proti njemu ni imela najmanjše možnosti. Celo objem, ki ga ponudi mladeniču v najtežjem trenutku, ima prizvok »zdaj si spet samo moj«. Ampak to ugotovimo prepozno. Občutek nemoči, ogorčenosti in žalosti, ki ga pusti film z zadnjim posnetkom (se samo meni zdi ali je bila tisto resnično grda hiša? Najmanjša okna *sploh*) hiše, se za tabo, ko zapustiš dvorano, vleče še nekaj časa. Otrok v filmu niti ne prikazuje ne vem kako podrobno, saj je njihova vloga bolj mlinskih kamnov okoli njenega vratu, kot skodranih malih angelov. Njeni lasje medtem izgubljajo svojo razmršenost, barvo, lesk, le še v dželapi se počuti doma. Konča se v grdi hiši, ki jo je Doktor kupil za njih kot alternativo Maroku. Zanimivo, da se ji je na neki točki Maroko zdel kot čaroben oddaljen kraj, kjer je vse lepše, lažje, bolj zračno in predvsem upanja poln kraj – enako namreč oni razmišljajo o Evropi (dokler ne pridejo sem).
Eva Klevska
