Ni boljše pohvale za film kot to, da ga domačini vzamejo za svojega.
Filmi o senilnih starčkih, ki obremenjujejo vse okoli sebe in sebično trmarijo, dokler se vse skupaj ne konča v komediji ali tragediji, niso nov izum in so lahko tudi dosti slabši. O starosti, o bolezni, o koncih poti… Pa še črno-bel film. Ojej. Le kaj bi lahko nastalo iz tega? … Občutek imam, da so ustvarjalci nalašč poudarili takšne obrise peripetij, da bi naredili načrtni razkol med ljudmi, ki na daleč zavohajo dobre filme in takimi, ki raje ne tvegajo, ker je … no, ker je pač črnobel film. No, šment. Ker tole je še en spomenik lanskega filmskega leta. Po mnenju nekaterih dosti boljši izbor za oskarja, kot sta bila pretirani Ameriške Prevare in veliko preveč očitno režirani 12 let suženj..
Dolgo se ne ve, v katero smer se bo pričela pot starega petelina odvijati. On kar hodi in hodi, vztraja, očitno prvič in zadnjič v življenju po lastni volji in z vsem srcem. Precej tem, ob katere se dregne v prvih kadrih je hladnih in trpkih kot rezila kombajna, ampak način, kako so posamezna poglavja, posamezni listi zgodbe podani, predvsem preko izjemne zasedbe in kamere, povzdignejo scene nad nivo drame ali komedije – preprosto se ti zazdi, da si tam, del družine, ki je popolna zmes napak in veličastnih spominov. Kako že pravijo? Vse familije so psihotične? Film naredi brezkompromisen prerez skozi sosedske, družinske in poslovne odnose. In to s sijajno mero trpkega ameriškega humorja (ali samoironije. Tiste scene, ko vsi gledajo televizijo, ne bi se v sobi premaknil en sam kazalec, so fenomenalni portreti.). Na koncu to, resnico o odnosih, še dodatno podčrta z nizom pogledov, ko maratonec teče častni krog.
Igralci v Nebraski so tako uveljavljeni, da traja nekaj časa, preden se znebiš podobe Brucea Derna v njegovih tristo ali štiristo filmih, tretjini od katerih je bil skorumpiran šerif, ali tumastega brezzobega ksihta Willa Forta, ki se je zažrl v možgane v MacGruberju.. (ajme.) June Squibb gre skozi kadre kot mati prednica grških furij. Celo Stacy Keach, star kot biblija, kraljuje svojemu pajzlu. Človek se vpraša, ko opazuje vedenje v prvih kadrih, ali se gospod zaveda, da postaja katalizator v precej razvodenelih življenjih svojih najbližjih. Skoraj vsakemu je v privih minutah očitano, da se ne premakne iz mrtve točke, da vseskozi čakajo, da nekdo drug, magari usoda, za njih naredi naslednjo potezo. Stari Grant (in to ni edinkrat, da me asociacije potegnejo v Eastwoodov film Gran Torino), melje dalje, in za sabo vleče vse, ki jih je kdaj poznal. Prvi na njegovi poti je sin, ki se zlepa ne sprijazni, da sta si po duši enaka - ker se boji, da je to nekaj strašnega.
Ko se vendarle premakneta, ju pot najprej vodi skozi puščavo. Tam ni edini čudni starček z več dlakami v nosu kot na glavi in njegov razum se v določenih trenutkih sumljivo bistri. (Razen, ko se o čem noče pogovarjat, potem je spet raztreseni dedek.) Na nek način potujeta po ikonografiji svoje kulture, predvsem pa potujeta v času in naključnih prizorih, ki jim je stari Grant nekoč pripadal. No, to in pa tu in tam pokukata v njegovo brezzobo prihodnost (bolnice, domovi za ostarele, naveličani otroci…) .
(Mimogrede, ni je krajine, ki bi jo imela jaz raje kot puščavo. Na tej točki mi je bilo edinkrat žal, da film ni barven...)
Globlje v Bible Belt, Biblijski pas, kjer so davno nazaj zlatokopi dvakrat zapičili lopato, obupali in krenili še dlje na zahod. Korenine, ki jih išče Grant, je medtem že dvakrat preraslo. Nekaj krajev skozi katere gresta, nekaj sorodnikov, kot da čakajo na pošten tornado, da jih ponovno zbudi. In nato skozi pride Grant. Zgodba se poglablja in kot mačka okoli vrele kaše skuša od postaranega moškega izvleči ubesedeno priznanje, da je bilo vse njegovo življenje, životarjenje mizerno.
Kar bi ne moglo biti dalje od resnice. V njegovi molčečnosti gledalec odstira vojne in strasti, ki si jih generacija njegovega sina ne more niti predstavljati.
Eva Klevska
