Mestni kino Metropol v Celju je 19. oktobra priredil koncert, ki je med obiskovalci koncerta vzbudil zmedenost ali popolno zadovoljstvo, določenim potešil radovednost, drugim pa vzbudil dvom o novih glasbenih smernicah v jazzu. Na odru smo prisluhnili avantgardni jazz zasedbi Samo Šalamon bassless trio, v kateri sta poleg Šalamona nastopila še eden bolj prepoznavnih imen v evropski jazz sceni Dominique Pifarely na violini in Roberto Dani, ki trenutno velja za najbolj iskanega bobnarja, tudi v drugih ne-jazzovskih vodah. Pred začetkom koncerta sem se spraševala, kako bo celjska publika sprejela in razumela tovrstni dogodek? Ali bo preveč eksotično ali bo odziv pozitiven?
Samo Šalamon (rojen 1978), mladi kitarist in komponst, ima za sabo že 14 samostojnih albumov in okoli 140 kompozicij. Plošča z naslovom Ornethology, ki je izšla leta 2003, je angleška založba Penguin books jo uvrstila med 1001 najboljšo ploščo v zgodovini jazza. Prav tako ga je glasbena revija Guitar player, leta 2008 označila za enega najbolj vročih kitaristov v svetu. Takšnih pozitivnih kritik lahko še in še prebiramo o našem mladem talentu. V svetu je prepoznaven in cenjen, prav tako v Sloveniji, čeprav se velikokrat zgodi, da ko naši glasbeniki enkrat prestopijo meje, jih pri nas radi potisnemo v ozadje.
Večer je potekal mirno. Ambient intimen z lesketajočim plamenom sveč na mizah. Na oder so nonšalantno stopili glasbeniki, prijeli inštrumente ter nas “vrgli” v morje zvokov. Vsak med njimi je raziskoval teksturo svojega inštrumenta brez žrtvovanja melodije. Znal je izvabiti najbolj strašljive in nekonvencionalne zvoke ter ropote in žvenkljaje. Skozi to zmes eksperimentalnih melodičnih linij, so nas občasno pripeljali v varen pristan poznanih jazz struktur ter nam s tem dali možnost, da si svoje receptorje odpočijemo in jih pripravimo na sprejem naslednje improvizacije. Preigravali so skladbe iz njihovega zadnjega albuma Streching Out, ki je izšel v tem letu pri založbi Samo records. Album je zasnovan kot dvojnost, tako z glasbeniki kot z materialom. Razdeljen je med “underground” New York jazz in eksperimentalno senzibilnostjo evropske avantgarde. Prav ta dihotomija se je kazala v vsaki skladbi posebej.
En kratek improvizacijski moment se je močno odtisnil v spomin večine navzočih. Kavarna kot prizorišče nudi mnogo nepredvidljivih momentov, ki lahko velikokrat zmotijo poslušanje koncerta. Tokrat se je le teh pripetilo kar nekaj, od ropota šalic do žvenketanja drobiža. Kljub pomembnosti tišine v določenih delih kompozicij, le ti niso zmotili poslušanja. Prav nasprotno! V trenutku, ko je Dominique Pifarely improviziral s svojim prevodnikom zvoka, smo lahko zaslišali močno škripanje vrat, kar je Dominique vešče izrabil in na violini zmimikiral ta škrip in ga tako vkomponiral v delo. Celoten moment je bil humorističen, obenem pa je glasbenika prikazal kot enkratnega improvizatorja.
Kljub temu, da so kompozicije bile kolaži novega, čudnega z že slišanim in vsakdanjim je publika z odprtimi očmi in ušesi požirala avanturistične nenavadne zvene, ki so nam jih ponujali. Občutek je, da vmesnega ni bilo. Ali tvoja ušesa niso pripravljena sprejeti takšne drugačnosti ali pa težko sprejemajo njeno nasprotje. Tukaj sem dobila odgovor na svoje vprašanje. Mnogi imamo žilico za nekonvencionalne hrupe, medtem ko se določeni raje držijo varnih okvirov. Publiko za eksperimentalni jazz se torej najde povsod, le ni tako številčna kot pri drugih ustaljenih glasbenih repertoarjih.
Iva Janković
