Leto 2013 je bilo izjemno leto za filmofile, morda celo najboljše od začetka novega stoletja. Kakovostni filmi so kar deževali z vseh strani, žanri so dobivali nove mojstrovine, prihajali so novi režiserji in režiserke, novi igralci in igralke, stari mački so dobivali novo energijo, vse je bilo v razcvetu, še slovenski film je žarel kot nikoli. Z naslovom zadnjega filma Olivierja Asayasa bi preprosto lahko rekli: nekaj je bilo v zraku.
Pa začnimo. Že začetek leta je dajal slutiti, kakšnih fantastičnih 12 mesecev se obeta. Iz Sundancea je denimo prišel film Laboratorij groze (Upstream Color), s katerim je Shane Carruth po nizkoproračunski mojstrovini Primer posnel svoj prvi film po devetih letih. Seveda, ravno tako kompleksen in težko razumljiv kot prvi, tokrat še z izrazito odprto interpretacijo, s čimer je posnel še en film, ki si ga ogledaš večkrat, ali pa si ga sploh ne ogledaš. Na drugi strani luže se je medtem odvijal berlinski festival, na katerem je zmagal romunski film Položaj otroka (Child's Pose/Poziția Copilului). Filmi iz vzhodne Evrope znajo pogosto izkoriščati domoljubnost berlinskega festivala, a tokrat se je znova potrdilo, da je romunski film še vedno vroč fenomen, ki nas že celo desetletje (!) razveseljuje z izvrstnimi filmi. Na istem festivalu je Steven Soderbergh s Stranskimi učinki(Side Effects) predstavil enega svojih zadnjih, a tudi najboljših filmov. Napeta zgodba o farmacevtskem zlorabljanju je morda celo nezasluženo padla s seznamov najboljših filmov leta. Preko Berlina je v Evropo prišel tudi Frances Ha, črno-bela oda mladostniškemu iskanju jaza, ki je dobesedno očarala vsakogar, ki je položil oči nanjo, iz Grete Gerwig pa naredil indie fenomen, ki je na YouTube nagradah oder delil z Arcade Fire.
Prišla je pomlad in to je čas za Cannes. Iz niča je vstal povsem nov fenomen: alžirsko-francoski režiser Abdellatif Kechiche je posnel Adelino življenje (La vie d'Adele), triurni erotični popcorn, ki je na površje vrgel novo francosko zvezdnico: Adele Exarchopoulos. Veliko sreče pri izgovarjanju njenega priimka. Niti Steven Spielberg se ni uspel izogniti čarom tega filma in mu je podelil zlato palmo. Prav tako se je na Azurni obali rodil Llewyn Davis (Inside Llewyn Davis) bratov Coen, njun najtoplejši, najbolj glasbeno pristen film, ki ima sicer res mnogo značilnosti njunih prejšnjih filmov, a se obenem uvršča med njune najboljše. Kjer so (stari) mački, so vedno dobri filmi.
Septembra je beneški festival doživel eno najboljših otvoritev sploh: z Gravitacijo (Gravity). Mnogi so ga neupravičeno primerjali s Kubrickovo Odisejo v vesolju, saj gre za povsem drugačen film: preprost, nepretenciozen, a brihtno in spektakularno izpeljan. Eden izmed velikih prispevkov vesoljskemu filmu nasploh. Do takrat, ko se je novembra začel Liffe, se je nabralo že toliko dobrih filmov, da si v Cankarjevem domu enostavno moral biti: tu so bili še odlični Leviatan(Leviathan), Turista(Sightseers), Borgman, Walesa, človek upanja(Walesa. Czlowiek z nadziei), Nebraska, Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru), Philomena, Preteklost(Le passé) ter Zadnji rez: Dame in gospodje (Final Cut: Hölgyeim és uraim).
No, šele decembra pa se je začel zaključni finiš. To je čas, ko začnejo deževati glavni favoriti za oskarja in tudi tukaj – kakopak! – je bila sezona zelo dobra. Najprej je presenetil izjemni Volk z Wall streeta(The Wolf of Wall Street), ki je Martyja Scorseseja spet vrnil v staro formo filmov Dobri fantje in Kazino. Slovenci so bili še kako ponosni, da ima film s Katarino Čas in z mahanjem slovenske zastave tudi domač pridih. 12 let suženj (12 Years a Slave) je Britanca Steva McQueena presenetljivo popeljal na konvencionalen teritorij oskarjevske drame, a film je navdušil vsaj z izvrstno igralsko zasedbo. Ko smo že pri igralcih, je Matthew McConaughey v Dallas Buyers Club pokazal, da je izvrsten igralec, ki ga vse bolj zanimajo resnejše vloge, nič manj zvezdniške pa niso bile niti Ameriške prevare(American Hustle). Če omenjenim dodamo še denimo Allenovo Otožno Jasmine(Blue Jasmine), Jozeovo Ono (Her),Greengrassovega Kapitana Phillipsa (Captain Phillips), potem je jasno, da se je v letu 2013 dodajalo res nekaj posebnega.
A najboljše sem prihranil za konec. Če je kak žanr še posebej blestel, je bil to dokumentarni film. Vsak poznavalec filma, ki je ob koncu leta sestavljal lestvico najboljših mojstrovin leta, je bil letos enostavno primoran na svoj seznam vstaviti vsaj en dokumentarec, pa naj je to bil Wisemanov pogled na stanje v šolskem sistemu Na Berkeleyu (At Berkeley), razodetje indonezijskih ubijalcev pod vplivom ameriške ideologije v Teatru ubijanja (The Act of Killing), še eno seciranje holokavsta s strani Clauda Lanzmanna v Zadnjem nepravičniku (Le dernier des injustes), neskončno zabavna rekonstrukcija propadle mojstrovine Jodorowski's Dune ali še vedno aktualna sladka in spretno pripovedovana družinska zgodba kanadske igralke-režiserke Sarah Polley v Zgodbe, ki jih pripovedujemo (Stories We Tell). Če bi lestvico najboljših 5 filmov leta sestavili iz samo teh omenjenih dokumentarcev, ne bi imel nihče prav nič proti. Marca se v Cankarjevem domu obeta peklensko dober Festival dokumentarnega filma.
Seveda je tudi slovenski film doživel svoje zvezdniške trenutke, a ker sem o tem pisal že v enem izmed prejšnjih blogov (z naslovom Indijansko poletje), je potrebno poudariti, da je leto 2013 bilo tudi izjemnega pomena za Kino Metropol. Po moje se Celjani niti ne zavedajo, kako velika pridobitev za središče mesta je predstavljal nakup digitalnega projektorja, s katerim je Metropol stopil med najbolje opremljene slovenske mestne kinematografe. Odprla so se povsem nova obzorja, saj našemu kinu sedaj ne bo potrebno trepetati za tistimi zadnjimi 35-mm filmskimi kopijami, ki šele čez nekaj mesecev zaokrožijo po štajerskih kinih, temveč bomo nove filme gledali še isti mesec, vzporedno z ljubljanskim Kinodvorom kot nacionalnim središčem art kino mreže.
Tudi Metropol je torej stopil v korak s časom in prav neverjetno je, da se je toliko dobrih stvari zgodilo v enem samem razdobju 12 mesecev. Ker bomo kar nekaj izmed omenjenih filmov gledali še v letu 2014, lahko samo upamo, da bo tudi to leto, čeravno morda res ne bo tako briljantno, prineslo vsak nekaj (filmskega) zanosa iz preteklega. V teh težkih ekonomskih časih ga bomo vsekakor potrebovali.
Matic Majcen
