Na cesti se morda zdi le eden izmed običajnih filmov v majskem programu Kina Metropol, pa vendar je njegova zgodba popolnoma drugačna od večine filmov. Gre za enega najdlje nastajajočih in najtežje pričakovanih filmskih projektov, saj je bil načrtovan že od leta 1957, a v vseh teh letih do leta 2012 nikoli ni prišlo do njegovega dejanskega izida. Ob tem času so se o njem tkale legende in anekdote, ki so ob vsem tem čakanju dobile mitski status. Na samem vrhu je recimo tale: ko je Jack Kerouac leta 1957 izdal knjigo Na cesti, se je spravil pisati pismo. Komu? Nikomur drugemu kot Marlonu Brandu. Predlagal mu je, naj odkupi pravice za film, in naj v njem v glavni vlogi tudi zaigra, skupaj s Kerouacom samim. Jasno, do tega nikoli ni prišlo, a takšne zgodbice so postale neločljivo povezane s tem ključnim literarnim delom beatniške generacije, marsikdo tem štorijam že v izhodišču nikoli ni zares verjel – vse dokler leta 2005 res niso našli omenjenega pisma.
Prelomen dogodek se je zgodil leta 1979, ko je pravice za film odkupil Francis Ford Coppola, ki je bil takrat po obeh Botrih (The Godfather, 1972–74) in Apokalipsi zdaj (Apocalypse Now, 1979) na vrhuncu svoje kariere. Tu je že nastal novi mit – prvi človek, ki ga je Coppola hotel videti kot režiserja filma, je bil Jean-Luc Godard. Jasno, tudi to se nikoli ni zgodilo.
A projekt ni zamrl. Winona Ryder je denimo povedala, da se je Coppola z njo o vlogi v filmu Na cesti pogovarjal tudi med snemanjem njegove Drakule (Dracula, 1992). Okrog leta 1995 je bilo slišati, da je za režiserja že potrjen Gus Van Sant, vendar do realizacije spet ni prišlo.
Potem pa je Francis Ford Coppola leta 2004 na filmskem festivalu v Sundanceu videl film Motoristov dnevnik (Motorcycle Diaries)brazilskega režiserja Walterja Sallesa. Navdušen nad tem filmom ceste je našel novega kandidata za režijo Kerouacove literarne klasike, odločen, da se tokrat ne bo izcimilo. Že takoj so začeli pridobivati zvezdniške igralce in igralke, prvi med njimi sta bili Kirsten Dunst in pa – Kristen Stewart. Danes slovito najstniško vzornico so torej privabili k projektu še preden je sploh začela igrati v seriji Somrak (Twilight, 2008–2012), ki je njeno kariero med tem časom ponesla v komercialna nebesa. Po osmih letih je film Na cesti vendarle doživel premiero na filmskem festivalu v Cannesu, s čimer je projekt zaživel po več kot pol stoletja načrtovanja.
Zgodba o nastanku romana je morda še bolj ikonična. Na cesti je bil drugi roman Jacka Kerouaca, s katero je mladi pisatelj bretanskih korenin hotel napisati knjigo o svoji generaciji v povojni Ameriki. Poleti leta 1947 se je pri 25 letih odpravil na potovanje po ZDA, se vrnil domov, potem pa še trikrat popotoval v letih 1949 in 1950. Leta 1949 je v svojem dnevniku ob pisanju knjige zapisal, da nastaja »študija mladih ljudi današnje dobe, ki 'zavračajo delo' in ki tavajo po deželi, pol časa na robu zločina, pol pa na robu klošarstva.« Knjigo je seveda pisal – na cesti: med potovanji, od ene avanture k drugi, od treznosti k pijanosti, od prijateljev do ljubic, od New Yorka do Mehike. In tu sledi še ena anekdota: roman Na cesti je Kerouac v zapiskih pisal že od leta 1947, vendar ga ni zmogel dokončati. Spomladi leta 1951 je bil mladi literat hospitaliziran zaradi žilnega vnetja, ko so ga po nekaj tednih odpustili, pa je prijatelju rekel: »Veš kaj bom storil? Nabavil si bom rolo papirja, ga vstavil v pisalni stroj, in samo pisal, tako hitro kot zmorem, točno tako, kot se je vse zgodilo, vse v naglici, k vragu z vsemi strukturami – o tem bom razmišljal kasneje!« Kot pravi legenda, je bil roman tri tedne po tej izjavi končan. Eno samo ogromno 36-metrsko rolo papirja, popisano v enem samem odstavku, je dal založniku in mu rekel »Tu je tvoj roman!« Ta mu je odgovoril: »Ampak Jack, kako naj vstavljam popravke v takšen osnutek?« Kerouac je jezen, ker so sploh hoteli karkoli popravljati, prepovedal, da bi premaknili eno samo vejico. Osnutek je moral dati 6 različnih založnikom in prav tolikokrat je bil zavrnjen. Končno pa je leta 1955 srečal Malcolma Cowleya z založbe Viking Press, ki je bil nad delom navdušen, vendar pod pogojem, da vanjo vnese nekaj popravkov: da ga skrajša in jezik naredi bolj »primeren« zaradi morebitne kasnejše cenzure, ko bo knjiga že na tržišču. Po vseh zavrnivah je obupani Kerouac vendarle sprejel ponudbo. Uspeh knjige je leta 1957, po 10 letih potovanja in pisanja zanj prišel prepozno in večkrat so ga slišali reči: »Ne zdaj – srečati bi se morali tistega aprilskega dneva, ko sem končal knjigo!« Klasični status knjige dandanes kar nekako zakriva njen mučen, dolgotrajen nastanek in izid.
To so legende, pol resnične, pol namišljene, ampak v filmu je dejansko veliko resničnega. Film spremlja pot dveh prijateljev in literatov, ki temeljita na resničnih osebah, katerima je Kerouac zgolj spremenil ime. Sal Paradise (v filmu ga igra Sam Riley, videli smo ga v Corbijnovem Nadzoru, kjer je igral Iana Curtisa) je bil v resnici sam Jack Kerouac, ki je bil tako v resničnosti kot v romanu fasciniran nad boemskim življenjem kolega Neala Cassadyja. Slednji je po drugi strani v knjigi in filmu dobil ime Dean Moriarty (igra ga Garrett Hedlund). Kerouac je s Cassadyjem potoval po nekaterih odročnih delih ZDA v transu popolne svobode, seveda brez denarja in ali vnaprej izdelanega načrta. Med njima se je znaška LuAnne Henderson, v filmu pod imenom Marylou (igra jo Kristen Stewart), ki se je s Cassadyjem poročila pri 15 letih, se kmalu ločila, a je dolga leta ostala njegova spremljavalka ter je skupaj z obema moškima potovala po ZDA. V filmu se pod krinko pojavi še več zgodovinsko pomembnih literarnih velikanov, med njima William S. Burroughs (v filmu Old Bull Lee, ki ga igra Viggo Mortensen) ter Allen Ginsberg (v filmu Carlo Marx, igra ga Tom Sturridge).
Walter Salles je povedal, da »Na cesti ni zgodba o beatniški generaciji, temveč o mladih moških, starih 18, 20 let, o sinovih imigrantov, ki nista našla mesta v konservativni ameriki 40-ih in 50-ih let in sta trčila ob njo, s tem pa spremenila celotno ameriško kulturo od znotraj.« V današnjem kontekstu pa je to tudi zgodba o mladini današnjega časa, s čimer je skupaj s filmom Something in the Air (Apres mai, 2012, Olivier Assayas), še enim filmom, ki prav tako kmalu prihaja k nam v kina, na lanskem canskem filmskem festivalu tvoril nekakšen tematski dvojček s pomembno zgodovinsko lekcijo za mlade: če je Something in the Air razmislek o tem, kaj danes pomeni družbeni upor v luči študentske revolucije leta 1968, potem je Na cesti refleksija o tem, kaj danes pomeni svoboda. Drugače rečeno, ali si v času strogih varčevalnih ukrepov, digitalne tehnologije, potrošniške individualizacije mladi sploh še lahko zamislijo boemsko življenje beatniške generacije, v katerem so bili ljudje, droge in spolnost – in ne internet, kot danes – glavni dejavniki, s katerimi si je ta subkultura širila poglede na svet. Film s tem ponuja ogledalo današnji družbi in se sprašuje o pojmu družbenega napredka: ali je današnja družba z vso znanostjo, tehnologijo in obstoječim družbenim res boljša od tiste pred 60 leti?
Bob Dylan je nekoč rekel, da so najboljše pesmi tiste, ki so jih pesniki napisali v čustvenem izbruhu in zanje niso potrebovali več kot 5 minut. Jack Kerouac je glavnino svojega romana Na cesti napisal v burnih 3 tednih pisanja, potem pa se je dolgo mučil z iskanjem založnika. Film Na cesti so načrtovali dobrih 5 desetletij, njegov producent ga je imel v lasti dobra 4 desetletja, končni režiser pa ga je snoval kar 8 let. Ali je torej Walterju Sallesu uspelo na platno prenesti Kerouacov ustvarjalni zanos ali pa gre še za enega v vrsti filmov, ki mu je predolgo načrtovanje in odlašanje vzelo dobršno mero izvirne iskrice? Preverite meseca maja v Metropolu!
Matic Majcen
