Lars Von Trier in Thomas Vinterberg sta 1995 napisala manifest Dogme, ki ga je enostavno povzeti v laži, da je posneti film težko. Vzameš kamero, ljudi postaviš v situacijo in slediš temu kar se dogaja. Čakaš. Naracija postane sestavljena iz tega, kar zgleda, da mislijo, čutijo in rečejo. Iščemo nekaj, kar ni ne fikcija ne dejstvo ... kar ne more biti vsebovano v "zgodbi" ali dojeto iz določenega stališča. In potem se približujemo s tem, ko to, kar kažemo, (vz)traja. Njuni zadnji filmi se sicer temu odmikajo, postajajo nazaj klasično filmski…. Vinterberg: The Hunt, 2012. Ležim v postelji. Hiša je polna, v sobi sem sama. Ta filmski tekst se bo zgodil, ker tipkam, medtem ko film teče. Po principu Dogme 95. Pritisnem PLAY.
P. ima kot ponavadi kisle noge, ki zasmrdijo prostor. Prišel si je zamenjat nogavice, ne da bi si umil noge. Mudi se mu. Vpraša me, zakaj pri filmu gre. Deklica se je zaljubila v vzgojitelja v vrtcu, pravkar ga je poljubila, ker je ugotovila, da ni umrl in srečna je, da je bila le igra. Okoli njega je veliko otrok. Ona sloni ob vratih in gleda vanj, kot bi bila odrasla ženska. Ne glej tega, reče P. Cele dneve si za računalnikom. Bolna sem. Bolna si od tega, ker kar naprej nekaj tipkaš in zdaj boš zbolela še zaradi Vinterberga in pedofilov. Če je tamala zaljubljena vanj in ne on vanjo! Pojdi na zrak. Res sem bolna. Tega ne rečem naglas. Vzame tenis lopar in za sabo zapre vrata. Verjetno bi bilo zaman, če bi si pred tenisom umil noge. Deklica v filmu ima tik. Kadar je nervozna, premakne ustnice in dvigne nos. Tudi sama zadnje čase počnem to. Nalezla sem se od nekoga, pred katerim sem obstala z odprtimi usti kot otrok, ki ugotovi, da igrače ponoči ne spijo. Prevzela sem njegov tik, da bi mu bila bliže, ne, prevzela sem ga zato, ker sem mu že blizu. Coming closer is just another step. Brez drame. P. pravi, da z odločitvijo, kako zadnje čase živim, opominjam druge na to, kaj so alternative bivanja. Ne vem, kako lahko to reče. Res sem ves čas za računalnikom. Selim se iz mesta v mesto in se prilagajam različnim bivanjskim pogojem. Ne gre za odločitev, ali ker bi bilo nomadstvo trend kot odgovor na družbeno situacijo, pač nimam obstanka. Živim največ online. In vsake toliko časa se izpraznim. Zdaj sem prazna in praznina je zrak, ki ga je P. napolnil s smradom nog. Je Vinterberg naročil deklici, da uporabi tik, ali je prišlo samo od sebe? Vrivajo se mi banalne misli, film teče in postaja predvidljiv. Deklica se zlaže, da ji je vzgojitelj pokazal trd penis. Jezna je, ker se on ne bo nikoli zaljubil vanjo, kakor se je ona vanj. In ne zna si razložiti, kaj to pomeni. Če otroka vprašaš, ali je rdeča težja od rumene, ali če je mleko večje od vode, bo otrok na to vprašanje skušal odgovoriti, ker se mu bo zdelo, da je na vprašanja, ki jih postavljajo starejši, treba nekaj reči, četudi je nesmiselno. Če bi jo psiholog v filmu vprašal kaj podobnega, bi mu morda postalo jasno, da ne razume njegovih vprašanj. Namesto tega je sugestiven in vse skupaj bo postalo katastrofa. Sledila bo moralna histerija, zarota molka, argumentum ad populum, bandwagon efekt. Družba ga bo izločila in trpel bo, kot je Michael Jackson. Na You Tube je dostopna serija “making of filmov”, v katerih Bergman dela z otroci na setu filma Fanny in Aleksander. Bergman se igra z njimi. Poboža jih po laseh. Naroči jim, kaj naj se pogovarjajo in kam naj se obrnejo. Igralci nato prenesejo njegov način v svoje načine izražanja. Nekaj mirnega je v vsem tem. Sprejemanje in osredotočenost na moment tukaj zdaj, kar je bilo in kar bo sledilo, nima posebnega pomena. Biti režiser je delo z ljudmi. Biti jim blizu in poskrbeti za njih. Potem jih izzvati, da se razlijejo in jim pomagati še pred koncem snemalnega dne, da se prelijejo v večjo posodo, z občutkom, da so zaradi večjega volumna nekaj pridobili. Mnogo igralcev v tem najde smisel, kakorkoli se mi zdi teror psihonaliz, ki pri tem nastaja, nevzdržen. Ljudje zapolnjujejo pogovore s psihoanalizami, nekateri imajo občutek, da je to imenitneje od small talks, zato brodijo po ekstremnih psiholoških reakcijah in jih analizirajo. S tem kažejo drugim, da so iskreni in da lahko v zameno pridobijo zaupanje. Nekaj čudnega je v tem, vendar počnemo to nehote, kadar v prostoru med nami nastane vrzel. V sobo vstopi B., skozi gate se počoha po jajcih in se smeje: saj te nikjer ni več videti, razen kupa odej in računalnika, si sploh še tu? Ajde, greva teč. Ne morem, bolna sem. Kljub temu stisnem STOP in si oblečem tekaške hlače. Nadaljujem kasneje. Tečem. Moja tekaška proga se izriše online, z aplikacijo, povezano z GPS, shranjujem podatke o teku.
Nato spet sedem za računalnik in objavim fotko na FB, zapišem: Living in a man's world made me realize that distances between human beings are needed to set up breakfast table with just enough space for passing dishes through the sky above food. Rada poslušam o sladicah. O napihnjeni sladkorni peni in stepenem mleku s kepico snežno belega sladoleda, kar vse skupaj spominja na ovco. Ko z žlico sežeš v posodo, le-ta zacinglja, kakor bi imela ovca zvonček okoli vratu. Mysteries are for those who don’t want to know. And truths are never the same. V redu je poslušati recepte. V redu je biti tudi tiho. V redu je biti pod odejo in gledati film. V redu je pisati filmske recenzije, ki to niso.
S. nekaj na splošno dela nervoznega. Film je že videl in pravi, da naj le vztrajam do konca, ker je treba vse, česar se lotiš, zaključit. Ne vem, veliko knjig pustim po dvajsetih straneh in pogosto spim ob filmih. K. se je vrnil iz Amsterdama, kjer je kot svetovalec študentom za performans pomagal zaključiti predstave. Spominja me na Abraksasa, ki je bog in hudič v enem. Ne sprašuje se, ali je primerno ali dobro se prepustiti temu, kar narekuje Abraksas, saj ta ne nasprotuje nobeni misli in nobenim sanjam, le zapusti vas lahko, če postanete normalni in nedostopni. Abraksas bi si tako poiskal drugo vozilo, da bi v njem pletel svoje misli. Nekateri študentje so se pol ure neprekinjeno vrteli v krogu. Nekaterim je postalo slabo in so se šli zbruhat. Drugim se je pripetilo, da so nekontrolirano jokali. Na koncu so umirjali telesa, ki so se brez kontrole še vedno vrtela in se pomikala po prostoru kot telesa pijancev, ki so jih odložili na oddaljenem planetu. Tudi to je kot Dogma. In You Tube je poln takih primerov.
Način Dogme postane intimni prostor, brez poustvarjanja nečesa, kar v resnici ne bi obstajalo. S pravili sta omejila nabor možnosti, ki je filme vagal na stran "kako", namesto "kaj", estetizacija pa ga je odmikala resničnosti. Z manifestom si nista dovolila posebne osvetljave, ne ločenega snemanja zvoka, ne filtrov, ne dodatnih rekvizitov, ki v prostoru ne bi bili že od prej ... In ko se skušamo na nekem področju omejiti in pri tem vztrajamo, se nehote odpre potreba, da bi kršili omejitve na nekem drugem področju. Morda v vsem, kar smo, ali postanemo v dani situaciji, ali ko se prižge kamera, ali ko veš, da boš kasneje bran, ker si pisal. Na ta način odpiramo prostor, ki ga najraje imenujem vrzeli. V filmu taki prazni prostori obstajajo zato, da jih gledalec poljubno dopolni in s tem soustvarja film, in sicer več kot le pasivni prejemnik. Vrzeli lahko delujejo tudi kot napake. Le nepopolnost je mogoče dopolniti. Tisto, kar se dela, da je popolno, je premalo resnično. To, kar je "skušal umetnik povedati" in to, kar gledalec po svoje dopolnjuje, morda tvori edino resničnost, ki z umetnostjo obstaja. Vrzeli so čut za možnost, zmožnost misliti, da bi lahko vse "prav zlahka" obstajalo in ne pripisovati več pomena temu, kar že obstaja, kot tistemu, kar še ne obstaja. Pri tem moraš biti pripravljen spregledati tisto, kar je najbolj očitno, in sicer da gre pri filmu za fikcijo, za orodje, ki film izdaja, da je le film. Delati se moramo, da nam je fikcija manj pomembna in verjeti v tisto, kar se ob gledanju ali branju sproži v asociacijah. Brez estetizacije je to enostavneje. Pustimo si ukrivljati čas in prostor s pristankom na to, da je vse mogoče, četudi v resnici ni - suspension of disbelief – interes, da spregledamo premise fikcije in se osredotočimo na tisti del resnice, ki ne pripada filmu, ampak nam samim. To je vstop v film. In kaj je vstop v tekst o filmu? Smiselno je, če opozorim na norveško pravljico Vzhodno od sonca, zahodno od meseca, saj gre za zgled pravljice, ki lahko služi kot orodje za razkrivanje potencialnih pedofilskih epizod pri otrocih, saj beli medved vsak dan leže v posteljo k deklici in njej je zaradi tega nelagodno. Morda se kateri izmed otrok s tem poistoveti in starši postanejo previdnejši. Pravljice so koristne! Filmski teksti pa … kdo bi to vedel?
Hana-bi
