Naj začnem s predrzno tezo: slovenski film še nikoli po osamosvojitvi ni bil v tako dobri formi kot letošnjo jesen. Res, imeli smo »slovensko pomlad« leta 1997, ko nas je slovenski film z Outsiderjem in Ekspres ekspresom na čelu prvič prepričal, da se ga splača gledati. Res, ta ustvarjalni zagon se je podaljšal tja čez prelom stoletja, ko sta V leru in Kruh in mleko prepričala še tiste najzahtevnejše kritike. In res, tudi po tem je slovenski film proizvedel serijo izjemnih uspešnic, kot so Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Gremo mi po svoje, vmes pa mimogrede prepričal tudi kakšno tuje občinstvo s filmoma Rezervni deli in Oča. Vse to je res. Nikoli v tem času pa nismo v obdobju enega samega letnega časa pričakovali tako zgoščene in raznovrstne ponudbe filmov kot prav letošnjo jesen. In veste kaj? To ni naključje. Gre za trend, ki se je gradil zadnjih nekaj let.
Poglejmo malce nazaj. Še pred par leti je bil slovenski film v veliki krizi. Tam leta 2006 je bila na prestolu prva Janševa vlada, pregovorno neusmiljena do svobodnega umetniškega izraza in tudi slovenski film je zaradi tega močno trpel. Letnico 2006 sta zaradi zastojev v filmski produkciji nosila samo dva (!) igrana celovečerca, Osebna prtljaga in Noč (pa še ta je bil nizkoproračunski prvenec, v celoti posnet na Švedskem in v švedščini). In ker je najtemnejša ura pred sončnim vzhodom, se je od leta 2008 naprej zadeva začela urejati in stabilizirati. Slovenska produkcija se je postopoma ustalila pri štirih celovečercih na leto, kar velja za sprejemljiv kompromis med nizko- in visokoproračunskimi produkcijami za dostojen tok slovenske filmske letine. Zgodilo se je še nekaj drugega – ravno takrat je prva generacija slovenskih poosasmovojitvenih režiserjev dozorela in posnela vrsto solidnih filmov: Lapajne Osebno prtljago, Šterk 09:06, Kozole Slovenko, Škafar Oča, Burger Circus Fantasticus, za nameček pa je zgodil skrajno nepričakovan fenomen Hočevarjevega Gremo mi po svoje. Slovenski filmi naenkrat ni bil več mrtev.
Od tukaj so se stvari samo še izboljševale. Končno se je našteti prvi generaciji (rojeni v 60-ih letih) začela pridruževati še druga, mlajša, rojena tam nekje v letih 1978 in 1985, ki je začela presegati omejitve, s katerimi so se režiserji soočali prej. Ti mladci in mladenke so bistveno bolj zverzirani v digitalni tehnologiji in sodobnih oblikah komuniciranja in promoviranja, kar se je odrazilo na bolj aktivnem, mednarodno zastavljenem pojmovanju filmske produkcije. S filmi, kot so Gazvodov Izlet, Omerzujev Mlada noč in Luzarjev Srečen za umret in obetajočimi Rokom Bičkom, Žigom Vircem, Uršo Menart in drugimi je tudi pri nas zavel svež veter, saj so vsi omenjeni presenetili z novimi pristopi k filmskemu ustvarjanju in kar nekako v ozadje potisnili svoje starejše filmske kolege. K njim lahko mirne volje dodamo še Mitjo Okorna, ki je iz tujine že tako ali tako vedno udarjal po slovenskem filmu starejše generacije.
In tako smo torej tukaj, pred filmsko sezono 2013/14. Jesen bo tokrat zares izjemna in polna izdelkov, ki se jih lahko veselimo. V art kinih po Sloveniji, med katere spada tudi Kino Metropol, nas čaka kombinacija filmov iz lanske sezone, ki še krožijo po slovenskih kinih, in predvsem novo zalogo svežih projektov, ki bodo sredi septembra predstavljeni na Festivalu slovenskega filma. V skladu s prej zapisanim se bo tudi tu še naprej odvijala bitka med starejšimi režiserji in omenjenim novim rodom, ki je do sedaj že kar dobro prevzel vajeti v svoje roke. Film Vaje v objemu Metoda Pevca, je poleti razprodal projekcijo na Ljubljanskem gradu. Vaje v objemu je lanski film v obeh pogledih: ker izhaja iz lanske sezone in ker gre za starejšega režiserja, ki se še trudi držati stik z mladimi. Kar pa ne pomeni, da ne bo našel svojega občinstva: gre za dostopen film za najširše občinstvo, predvsem pa bo všeč tistim, ki so jim pri srcu lahkotnejši večeri pred filmskim platnom.
Že takoj za tem pa se bo začela glavna stvar. Glavnino pričakovanj zahtevnejših ljubiteljev filma predstavljata filma, ki izhajata iz podmladka »filmske šole« Janeza Lapajneta. Najprej seveda Dvojino, drugi film Nejca Gazvode, ki bo poskušal naslediti kritiško super uspešni Izlet z novo pripovedjo o izgubljeni generaciji, tokrat z mednarodnim pridihom. Gazvoda je večkrat poudaril, da gre za delo, ki subtilno načenja vrsto vprašanj, tako generacijskih, političnih kot tudi spolnih, zato lahko morda pričakujemo kanček bolj zahteven film od njegovega prvenca. Istočasno kot Dvojina pa je svojo pot po mednarodnih festivalih začel težko pričakovani Razredni sovražnik, prvenec Roka Bička. Slednji je podrobnejše opazovalce prepričal že s svojimi izvrstnimi kratkimi filmi Dan v Benetkah, Lov na race in Družina in res bo zanimivo videti, kako bo mladi režiser svoje sposobnosti prenesel v daljšo formo. Razredni sovražnik se je uvrstil v program filmskega festivala v Benetkah, kar je za slovenski film zavidljiv uspeh, ki ne pride kar sam od sebe. Še posebej pod vodstvom novega programskega direktorja Alberta Barbere (ki je močno zmanjšal število filmov na festivalu in dal prednost kakovosti) uvrstitev v festival takšnega kalibra že sama po sebi pomeni potrditev kakovosti. Razredni sovražnik je nastal v duhu francoskega filma Razred (2008) Laurenta Canteta, vendar z malce drugačno, temnejšo tematiko, ki se bolj kot medetničnih odnosov dotika zgodovine in odnosov med generacijami. Film je izvrstno gradivo za vpeljavo dijakov v razmišljanje o filmih in o sebi, zato se bo film zagotovo znašel na programih kulturnih dnevov srednjih šol. Ob omenjenih dveh filmih nas čakajo še Čefurji raus Gorana Vojnovića, ki je morda s priredbo svojega romana vendarle posnel dostojen prvenec, potem ko se je Piran-Pirano izkazal za preambicioznega. V kina pa bo seveda prišlo tudi nadaljevanje filma Gremo mi po svoje, ki bo zagotovo ponovno napolnilo dvorane multipleksov. Iz ozadja bodo malce manj odmevno medtem napadli Adria Blues Miroslava Mandića, Zapelji me Marka Šantiča in Panika Barbare Zemljič.
Tako bo torej letos: za vsakega bo na voljo nekaj. Slovenski film je v situaciji, ko bo v roku nekaj mesecev ponudil vrsto raznolikih filmov, na eni strani za mlajše, na drugi za zahtevnejše občinstvo, na eni strani za multiplekse, na drugi za art kina, na eni strani za domačo publiko, na drugi za kroženje po mednarodnih festivalih. Res junak in velik cinik bo moral letos biti tisti, ki si bo drznil prav vse naštete filme označiti za polom. Še sam se spomnim časa izpred par let, ko smo na Festival slovenskega filma v Portorož hodili samo najbolj pogumni ljubitelji filma, večina pa je raje ostajala doma in ob festivalu zamahnila z roko, češ da kratica FSF ne pomeni Festival slovenskega filma, temveč Festival slabega filma. Ti časi so, vsaj zaenkrat, mimo. Naj traja!
Matic Majcen
