Brata Coen sta ponovno pri glasbi: že v njunem prvem filmu Krvavo preprosto (Blood Simple, 1984) je glasba odigrala pomembno, a takrat še ne ravno ključno vlogo v filmu. Kako tudi ne bi, saj sta prav onadva ena tistih ameriških režiserjev, ki najbolj skrbno popisujejo regionalne značilnosti ZDA, od raznolikih naglasov, nepredvidljiv kapric zaplankanih lokalcev in do raznoraznih odbitih kulturnih posebnosti, na katerih gradita svoje unikatne filmske like. Krvavo preprosto sta nafilala z udarnimi glasbenimi klasiki z ameriškega juga, da bi se na to podlago zgodila serija umorov v neo-noir zgodbi, v kateri hočejo vsi imeti vse, v kateri v bistvu nihče ne ve ničesar in zato na koncu ostanejo drug brez drugega. To je bil začetek njune dolge poti, ki sta jo začela s kriminalom, nadaljevala s komedijo, nato zmešala oboje in dodala ščepec zgodovine, da bi 30 let kasneje pristala pri Llewynu Davisu.
Takole sta odkrivala posamezne kompotente na tej poti: pri Arizona Junior (Raising Arizona, 1987) sta najprej odkrila komedijo. Ni znamke bratov Coena brez odbitega lika in Holly Hunter ter Nicholas Cage ter takrat še sramežljivi John Goodman so bili kot umerjeni za to. V Barton Finku sta Coena prvič postala »meta«, začela sta pripovedovati zgodbo o svojem lastnem avtorstvu. Jasno, preko lika gledališkega avtorja, ki se muči s komercializirano industrijo, ki noče in noče sprejeti njegove idealistične vizije. Ko sta leta 1996 prišla do Farga, svoje velike mojstrovine, so bili torej mnogi elementi na mestu: kriminal, komedija, meta film, odbiti liki, ter seveda spet – glasba.
Vsi ti filmi so imeli fantastične soundtracke. A njima to ni bilo dovolj. Manjkala je avtentičnost. Tisti pridih, da si film ne samo izposoja glasbo s plošč drugih izvajalcev, ampak jo tudi ustvarja sam zase in prilagaja pripovedi in vzdušju filma. Do te stopnje sta najbližje prišla z Kdo je tu nor (O Brother Where Art Thou, 2000). Takrat sta namreč odkrila glasbenika in producenta T-Bone Burnetta, ki je do tedaj izdal in sproduciral že plejado albumov, med drugim soundtracke za filme Šepetati konjem (The Horse Whisperer, 1998) in Plešem sama (Stealing Beauty, 1996) ter albume Elvisa Costella (Spike, King of America) ter Roya Orbisona (Mystery Girl). In Coena sta sedaj imela adut, kateremu se prej nista mogla približati: njuna glasba je v filmu končno zvenela pristno. Vajo sta z njim ponovila še pri filmu Ubijalci stare gospe (The Ladykillers, 2004). Nekaj fantastičnih filmov kasneje je tako za brata Coen (Ni prostora za starce, Zresni se) kot za Burnetta (Igre lakote, Noro srce, Hladni vrh)po skoraj desetletju torej prišel čas za tretji pohod tega tandema: Llewyn Davis.
Njun najnovejši film, premierno predstavljen letos maja v Cannesu, prikaže teden v življenju revnega folk pevca v Greenwich Villageu leta 1961, tik preden se je z Dylanom začela prava vseameriška eksplozija te glasbene zvrsti. Llewyn Davis je eden izmed množice postopajočih glasbenikov, ki nikakor ne najdejo angažmaja v nočnih klubih ali v glasbenih studiih, saj njihova glasba v tistem zgodnjem obdobju pred Dylanom preprosto ni bila profitabilna. Integriteta je za Llewyna Davisa torej ključna beseda. Zveni znano? Jasno, Coena tukaj spet referirata sama nase in preko lika zafrustriranega glasbenika razmišljata o tem, kako ostati zvest svoji avtorski viziji kljub pritiskom industrije, prav tako kot sta to leta 1991 počela preko idealističnega avtorja Bartona Finka.
Glasba je v Llewyn Davis res osrednji moment filma, do mere, kot tega v filmih bratov Coen še nismo videli. Daleč so nekaj sekundni izseki iz ameriških glasbenih pop klasikov, daleč tudi bežni napevi, s kakršnim sta se s pomočjo Burnetta poigravala v Kdo je tu nor. Ne – v Llewynu Davisu glasba govori sama zase in jo preko glasilk Oscarja Isaaca (Vozi, Telo laži, Robin Hood) v eter spustita v celoti. Igralec, ki v filmu v živo zapoje klasične ameriške folk napeve: to so vedno bile mokre sanje bratov Coen, ki sta jih na filmu lovila že 30 let. Režiserja sta z Burnettom in z impresivno linijo igralcev/glasbenikov – Justin Timberlake, Marcus Mumford, Carey Mulligan, Adam Driver ipd. – vso glasbo posnela že pred začetkom snemanja filma, saj so vseskozi imeli v načrtu izdajo albuma. S klasičnim soundtrackom takšna pristnost, kot jo dosežeta tukaj, ne bi bila mogoča. Še Justin Timberlake je skočil iz svoje kože plejboj ikone in si nadel debel pulover, da bi zapel komični napev Hey Mr. Kennedy v enem izmed glasbenih prizorov v filmu, ki ga boste težko pozabili.
Film ima zaradi te pristnosti rahel pridih dokumentarnega filma in ga lahko v enaki meri jemljemo kot fikcijo in kot zvest dokument nekega zgodovinskega trenutka. Zgodovina je ob glasbi zato drugi ključni element Llewyna Davisa. Ne samo zato, ker film tako zvesto popisuje folk sceno zgodnjih 60-ih, temveč ker je Llewyn Davis lik, ki se ubada s povsem današnjimi težavami: je namreč človek nekega kriznega trenutka in on sam to občuti kot oster bič na svojem hrbtu. Brez službe. Brez stanovanja. Brez denarja. Brez hrane. Kot zdrajsana plošča tečna bejba, še noseča za povrh. In pa maček, ki mu ne da miru. Stvari se morda ne bodo nikoli izboljšale in skozi film začne glasbenik že počasi slutiti, da ima pri vsem tem prste vmes črna magija. Od tod tudi srčen nasvet bratov Coen revežem današnjega časa: najtemnejši trenutki so tisti pred sončnim vzhodom.
In da ne boste mislili, da je dokumentaristični pridih Llewyna Davisa v čemerkoli potvorjen. Niti najmanj – T Bone Burnett je denimo o Oscarju Isaacu povedal tole: »Mislim, da se do sedaj noben igralec ni naučil igrati in peti določenega repertoarja pesmi na tako popoln način, kot je to storil Oscar Isaac v filmu Llewyn Davis. Zdi se mi občudovanja vredno, da sta se brata Coen odločila njegov performans posneti v živo, brez najmanjših tehničnih pripomočkov. Njegova izvedba v filmu je popolnoma naravna, in to za glasbo, katere Oscar ni slišal še niti enega tona, preden je prišel na snemanje filma! Oscar je privzel prstno tehniko kitaro igranja v slogu Dava Van Ronka in Travisa Pickinga, kot bi bil rojen zanjo.« Torej – ni tako daleč misel, da z Oscarjem Isaacomnismo dobili samo prvovrstnega igralskega frontmana, temveč tudi glasbenega.
Zaradi vseh teh naštetih vzrokov lahko zaključimo, da sta z Llewyn Davis posnela enega svojih boljših filmov. Morda nima pripovedne enotnosti in spontanega humorja, s kakršnim se je ponašal Fargo, se pa zato ponaša s suverenostjo v pripovedovanju, s kakršno se ponašajo zgolj največji mojstri filmske umetnosti. Llewyn Davis je preprosto eden izmed filmov, ki postajajo boljši z vsakim naslednjim gledanjem.
Matic Majcen
